Jadralno letenje

Motorno letenje

Starodobniki

 

Prvi ZLP

 

Vsak, ki hodi na prelete pozna izvenletališke pristanke. Jaz sem včeraj (10.7.2018) pristanek na travniku doživel prvič. Kasneje me je učitelj Miha spodbudil, da napišem analizo svojega pristanka z namenom, da bi bili v prihodnje moji izvenletališki pristanki boljši.

 

Preden sem začel leteti izven doleta letališča sem preštudiral vso literaturo v zvezi z ilp. Na google zemljevidih sem poiskal vse terene, za katere izkušenejši piloti trdijo, da se na njih lahko pristane, kasneje pa sem večino teh terenov poiskal še iz zraka. Pri spoznavanju teh terenov mi je najbolj pomagal učitelj Miha, ki mi je razložil posebnosti teh terenov, ki jih moram poznati za varen pristanek. Velika pomanjkljivost pri moji pripravi pa je bila ta, da teh terenov nisem šel pogledati iz tal.

V torek 10.7. je bilo vreme dobro za jadranje. Kumulusi so se začeli delati že zelo zgodaj, zato sem si naložil nalogo z obratnimi točkami na Obruču, Novi Gorici in na Babnem polju, startni sektor in cilj pa sem imel nad letališčem  Postojni. To nalogo sem do takrat poizkušal odleteti že dvakrat, vendar mi je obakrat spodletelo.

Polet sem začel proti Obuču, ki sem ga z lahkoto dosegel. Nadaljeval sem proti Novi Gorici, kljub temu, da je bilo vreme na poti tja bolj slabo. Pobočje je začelo delovati šele pri Čavnu, nad Trnovim pa so bili kumulusi, pod katerimi sem dobil zadosti višine, da sem lahko šel raziskovati Banjsko planoto. Na poti nazaj sem dosegel še drugo zadano točko, ki je bila nad Novo Gorico in se odpravil proti zadnji obratni točki. Ko sem prišel do Nanosa me je tam pričakal dež, zato sem obrnil nazaj proti Gorici. Pobočje je še vedno delovalo, vendar pa slabše kot prej. Ko sem ponovno poizkusil priti do antene na Nanosu, je bilo njegovo pobočje že obsijano s soncem. Pobočje nad Ajdovščino je držalo, zaradi jugozahodnega vetra. Sklepal sem, da je veter na Nanosu enak in da tisto pobočje prav tako drži. Ko sem prišel mimo Cola pa se je veter nenadoma povsem umiril. Menil sem, da je to samo lokalno in da pod Suhim vrhom še vedno piha jugozahodnik. Kmalu pa se je izkazalo, da sem se krepko uštel.

Ker nisem našel nobenega dviganja in tudi za v Ajdovščino sem bil prenizek, sem se odločil, da  bom pristal v Vipavi. Tam je travnik v velikosti manjšega letališča. Obrnil sem se proti njemu in ga obkrožil, tako da sem videl vse morebitne ovire na njem. Tu sem naredil prvo napako, saj sem šel do terena prenizko. Za to je bila kriva moja napačna ocena višine (zdelo se mi je, da sem vsaj na 400 metrih) in to, da nisem pogledal višinomera. Do terena sem prišel na 200 metrih, namesto na 300. Na sredini sem videl ozek pas višje trave in predvideval, da je tam ograja. Spomnil sem se da so mi svetovali, da naj pristanem na modelarski stezi, ki je na zahodnem delu travnika, vendar pa se mi je sedaj zdela premajhna, zato sem se že prej odločil, da pristanem na vzhodni strani travnika. Naredil sem še en krog, nato pa sem začel s šolskim krogom.

Šolski krog sem začel prenizko. Začel sem ga na 100 metrih namesto na 200. To je bilo zato, ker sem narobe ocenil višino. To sem ugotovil šele, ko sem bil na poziciji z vetrom, zato sem hitro obrnil tretji zavoj. Bil sem preblizu terena. Ko sem naredil četrti zavoj sem bil čisto zraven terena in posledično tudi previsok.  S polnimi zavorami sem nadaljeval v final, kjer sem letel s preveliko hitrostjo (100 km/h namesto 85 ali 90. Nisem se spomnil, da bi naredil glisado. Želeno točko dotika sem preletel in dotaknil kakšnih 30 metrov kasneje s preveliko hitrostjo (100km/h).  Zaradi velike hitrosti in hrbtnega vetra sem za ustavljanje potreboval 190 metrov. Ustavil sem se le nekaj metrov pred pasom višje trave, za katerega sem predvideval, da je na njem ograja.

Ograje tam ni bilo, je bil pa travnik neraven, zato me je precej pretreslo. Po pristanku sem javil upravniku da sem pristal v Vipavi, nato pa sem odšel do modelarske steze. Tam sem spoznal kakšno napako sem naredil, ko nisem pristal na njej saj je bila še enkrat večja kot je izgledala iz zraka.

Iz te izkušnje sem se naučil veliko novega. Predvsem to, da je po dežju ozračje mirno in da tam ne bom našel dviganja. Spoznal sem tudi da zadosti velik teren med še večjimi izgleda manjši kot je v resnici, ter da je treba priti nad teren dovolj visoko in tudi šolski krog je treba začeti na zadostni višini. Ugotovil sem da sem na veter čisto pozabil, saj kljub temu, da je bila ob modelarski stezi vetrna vreča nisem preveril vetra.

Naslednjič zagotovo ne bom iskal dviganja na območju, kjer je prej deževalo. Če pa bom še kdaj prisiljen pristati v Vipavi pa bom pristal na modelarski stezi.

Bernard Dobre
Polet: https://www.onlinecontest.org/olc-3.0/gliding/flightinfo.html?dsId=6637107
IGC

Avtor posnetka je Nejc Trost


 

Zadnje s foruma

mikepapa / 2nd July 2018

Re: Znani obraz

....................

mikepapa / 28th June 2018

Re: Postojna leta 1945

....................

mikepapa / 28th June 2018

Re: Jadralna sezona 2018 v Postojni

....................

mihakos / 19th June 2018

Jadralna sezona 2018 v Postojni

....................