350km prelet

  • Natisni

 

V četrtek 21.6. sem vzletel kasneje kot ponavadi. Ura je bila že skoraj dvanajst, zato sem si za cilj zadal doseči Snežnik in Gorico, ter preizkusiti zahodno pobočje med Nanosom in Gorico, ki bi moralo pri takem jugozahodniku kot je pihal takrat zagotovo delovati. Pred vzletom mi je Boštjan svetoval naj najprej poizkusim priti do Snežnika, potem pa šele v Vipavsko dolino. Njegov nasvet sem zaradi lepih kumulusov, ki so se delali proti jugu tudi upošteval. Odpel sem na malo manj kot 900 metrov QFE in poizkusil scentrirati dviganje nad Prestrankom, kar pa mi ni najbolje uspevalo, zato sem se odpravil proti Trojici. Tam sem prišel do baze oblaka, ki je bila na 1800 metrih in se odpravil proti Snežniku. Na poti do tja sem dobil še nekaj dviganj in sem brez večjih težav prišel do tja. Razmišljal sem, da bi šel še naprej, vendar sem se zaradi nizkih baz oblakov in zaradi dežja pri Knežaku odločil da se vrnem proti Postojni. Na poti nazaj se je baza oblaka pri Knežaku iz katerega je na vzhodni strani padal dež že spustila, zato sem se moral spustiti za nekaj deset metrov s pomočjo zavor.

Z nekaj truda sem le uspel najti dviganje pri Trojici, v katerem sem uspel priti na 1900 metrov, kar mi je omogočilo preskok na Nanos, ki sem ga dosegel na 1300 metrih. Takoj sem našel dvometrsko dviganje, ki sem ga zvrtel do baze oblaka, ki je bila na 1700 metrih. To je bila napaka, sej sem s tem, ko sem se odločil da bom letel višje izgubil ogromno časa, saj bi namesto vrtenja pod vsakim kumulusom lahko letel ob pobočju, kjer bi lahko letel samo naravnost. Ko sem prišel do Gorice, sem se zaradi udobne višine (1500m) in lepih kumulusov odločil, da bom šel do Banjske planote, kjer so bile baze višje. Kmalu sem našel dviganje, v katerem sem uspel priti na 1750 metrov. Odpeljal sem se proti severovzhodu, vendar pa tam nisem našel nobenega primernega dviganja, zato sem se odločil, da se obrnem nazaj proti Postojni. Do Vipave sem letel samo s pomočjo delfinjega leta, saj sem vedel, da zahodno pobočje Nanosa deluje in zato ne bom imel večjih težav z doletom do Postojne. Pri Vipavi sem dobil mersko dviganje, v katerem sem vztrajal do višine 1850 metrov, saj do Javornikov ni bilo nobenega kumulusa.

Zaradi dežja med Javorniki in Snežnikom sem si zadal cilj, da pridem do Ribnice. Postojno sem dosegel na višini 1300 metrov in takoj dobil dvometrsko dviganje, kjer sem prišel na 1900 metrov. Polet sem nadaljeval čez Cerkniško jezero, kjer je bilo še nekaj kumulusov, ki so mi naklonili nekaj metrov višine. Ko sem prišel nad Bloke, kjer je razpadel še zadnji kumulus, pod katerim sem nameraval nabrati višino, sem ugotovil, da je bil zadan cilj pri tem vetru pretiran. Odpravil sem nazaj proti Cerknici, kjer so bili še vedno kumulusi, pod katerimi sem nameraval nabrati višino za dolet do Postojne. Če pod temi oblaki nebi našel zadostnega dviganja, sem nameraval pristati na vzletišču Marof. Oblaki na začetku niso hoteli sodelovati kot sem si želel, saj me je veter med kroženjem odnašal s tako hitrostjo, da sem, ko sem izgubil dviganje in planiral proti vetru, prišel na isto točko kjer sem začel s kroženjem. Z nekaj truda sem uspel dobiti zadosti višine za varen dolet do Postojne. Ko pa sem letel tja, sem pa nekaj sto metrov pred Javorniki naletel na dviganje, ki ga zaradi oddaljenosti vseh oblakov nisem pričakoval. Dviganje je bilo mirno in ko sem prišel nekaj sto metrov višje od baz oblakov sem spoznal, da sem najbrž na valu. Ko sem prišel na 2250 metrov in bil le nekaj metrov pod spodnjim robom kontroliranega prostora, mi je Marjan iz P9 javil, da pobočje med Nanosom in Gorico še vedno deluje.

Tako sem se odločil, da še ne grem v Postojno, ampak da bom poizkusil še enkrat priti do Gorice. Ker sem moral leteti proti vetru, sem vedel da bom Nanos, kljub svoji veliki višini dosegel dokaj nizko in zato najbrž ne bom več v doletu do Postojne. Kot alternativo v primeru, da pobočje nebi delovalo, sem si izbral letališče v Ajdovščini, v skrajnem primeru pa bi lahko pristal v Vipavi. Kmalu sem ugotovil, da so bile skrbi odveč, saj sem Nanos dosegel le nekaj metrov pod anteno. Pobočje je dobro delovalo, zato sem lahko letel kar precej višje o njega. Ker nisem vedel kako dobro bo deloval Čaven, sem raje letel malo počasneje in s tem ostajal na večji višini. Čaven sicer ni delal tako kot sem pričakoval, vendar sem se vseeno lahko odpeljal naprej, saj se imel višine več kot zadosti. Malo pred Vitovljami je pobočje začelo dobro delovati, kasneje pa sem še dobil dviganje v bližini Trnovega, kjer je bil eden izmed zadnjih kumulusov. Opremljen s 1400 metrov višine, sem se podal do Gorice. Na poti nazaj do antene na Nanosu je bilo vetra še toliko, da sem se odločil da grem do Gorice še enkrat.

Ko sem pri anteni obrnil sem opazil, da se nebo od Gorice proti Ajdovščini hitro pokriva, zato sem spet letel malo počasneje, saj sem predvideval, da bo sedaj, ko pobočje ni več obsijano s soncem delovalo slabše. In res je bilo tako. Ko sem prišel do Čavna me je pričakalo slabo dviganje, ki pa je kmalu izginilo.  Šele pri Vitovljah sem dobil »nulco«, ki mi je omogočila da sem se odpeljal do Gorice. Ves čas sem spremljal, če imam še zadosti višine za dolet v Ajdovščino, saj nisem želel pristati na letališču v Gorici. V Gorici sem se obrnil nazaj proti Ajdovščini, ter upal da pobočje vzhodno od Ajdovščine še vedno deluje. Ko sem prišel do Čavna sem si oddahnil, saj sem videl, da so nad Kovkom še vedno padalci. Takoj ko sem prišel mimo Ajdovščine je pobočje dalo več kot dva metra dviganja, kar mi je omogočilo dvig na zadostno višino za nadaljevanje leta do Nanosa in Postojne. Na Nanosu sem pri anteni naredil še dva zavoja, da prišel na višino iz katere sem se lahko udobno odpeljal nazaj do Postojne. Izkazalo se je, da sem s to višino pretiraval, saj kljub temu, da sem večino poti letel 160 km/h (atmosfera je bila še vedno precej turbolentna, zato nisem mogel leteti hitreje) prišel do letališča na 400 metrih QFE.

Ta let me je navdušil predvsem zato, ker sem prvič preizkusil letenje na valu, pa tudi prvič sem letel na pobočju med Nanosom in Gorico. Zavedam se, da sem naredil kar nekaj napak predvsem v načrtovanju leta (ko sem letel previsoko nad pobočjem in ko sem šel preveč proti vzhodu) in tehniki pilotiranja (nekaterih dviganj nisem dovolj dobro scentriral ). Kljub vsemu sem se v tem letu ogromno naučil predvsem pa sem med letenjem užival.

Povezava do poleta: https://www.onlinecontest.org/olc-3.0/gliding/flightinfo.html?dsId=6550788

Bernard Dobre