Risnjak - Obertilliach - Kočevje prelet 530 km

Teme povezane z jadralnim letenjem v klubu.

Moderatorji: MikePapa, Rolf, Pijo

Risnjak - Obertilliach - Kočevje prelet 530 km

OdgovorNapisal/-a skavalic » Pe Avg 30, 2013 9:23 pm

Po dobro prespani noči sem bil v nedeljo 18.8.2013 na letališču zgoden (ob sedmih). Na vsak način sem hotel rezervirati letalo, saj je napoved veliko obetala. Letalo je bilo potrebno še sestaviti, oblepiti in umiti ter spolirati. Nato je sledila še namestitev dlančnika, inštrumenta in namestitev padala, baterij, prelged in vpis pregleda v knjigo. Letalo sem porinil na štart in preostalo časa izkoristil za umiritev. Ponavadi, ko sem zgoden, lahko v miru poprimem še za kako delo na letališču, saj vem, da me ob ustreznem trenutku, ko je treba štartati, letalo čaka pripravljeno.

Slika

Plan je bil tak, da se poveže Postojno z Bovcem, ter odleti še od Gemone do Črne prsti. Priznati moram, da me je že prejšnje dni zamikalo, da bi primorsko zračno avtocesto zamenjal z avstrijsko, a vendarle sem pri sebi vedel, da je treba zadeve osvajati počasi - zaradi varnosti. Vesel sem bil da se mi bo na preletu pridružil Miha. Letenje v timu sem z Miho že prej preizkusil in sva se dobro ujela. Malce naju bremza to, da je veliko bolj izkušenj, zato mu je včasih težko slediti ali prehiteti. Štartala sva zgodaj, kar je narekovalo nekaj težav pri pridobivanju višine. Skoraj sem že moral pristajati a sem vendarle šibko dviganje v zoni letališča izkoristil in se odpeljal v vrh Sv. trojice, kjer je Miha javil dviganje. Proti Jurščam in Snežniku je že čakala cesta kumulusov, ki sva jo dobro izkoristila in izhodišče preleta pomaknila na jug. Letenje proti Risnjaku je zmeraj podvig oz. je treba biti visok, saj je teren zahteven kar se zunaj letaliških pristankov tiče. Če sem iskren jih ravno ni, Lož in kasneje Grobnik se ponujata a samo z ustrezno višino, na katero je treba paziti. Tudi tokrat je šlo brez zapletov, vračala sva se preko javornikov in oba sva se strinjala z idejo da jo mahneva kar čez Col. Kumulusna oblačnost je vsekakor pri odločitvi pomagala. nadaljevala sva brez zapletov, z nekaj dobrimi dviganji sva preletela mimo Čepovana, skoraj prelahko do vrha Mrzlega vrha. Padalci in nekaj zmajarjev nam je že nakazovalo dviganja, a sem se kljub temu raje zapeljal nekoliko bolj severno pod greben Krna. Miha je bil nekoliko niže. Dviganje je bilo ravno tam kjer sem predvideval, škoda samo, da je bil mIha toliko niže, da ni uspel pobrati. Sam sem se povzpel do višine 2600 QNH, Miha pa je mojstrsko nadaljeval po grebenu naprej proti Svinjaku in me ujel, ker je medtem ko sem vrtel na Krnu pridobil kar nekaj prednosti v dolžini. Ja ni kaj v hribih si hiter če si v višini grebena. Med Javorščkom in Svinjakom sva izkoristila dviganje in se povzpela kar se da visoko (2750 m) in jo nato mahnila kar naprej čez predel v vrh Sv. Višarij. Tam sva višino poravila saj so sveti podarili lepo dviganje.

Slika

Tukaj mislim da prehitevam in bi bilo prav da povem kdaj je padla odločitev da ne greva proti Gemoni mapak naprej v Ziljsko dolino. V bistvu je bila odločitev relativno enostavna. Teren mi je bil kar že domač. Letenje okoli Mangarta prejšnji dan in pogled prit SZ in nebo posejano s kumulusi je kar samo velelvalo smer letenja. Odločili smo se zato da prelet nadaljujeva proti Avstriji.
Na severni strani doline so bili kumulusi bolj krepki z lepšo in precej kompaktno bazo. Kljub temu, da je bil Miha nekoliko naprej, me je pred odločitvijo zmeraj vprašal kam gremo, kaj bi ti naredil, kaj se ti zdi boljše. Šele nato, ko je dobil odgovor sva se odločila kam. Je pa res da sva si bila z idejami poenotena (tudi zato, ker je bila breljivost razvijajočega se vremena enostavna).
Po predhodnih posvetih in pripovedih sem vedel, da je dolina kar prometna in da je treba oprezati za drugimi letali zato še toliko bolj. Srečala sva jih le peščico. Dviganja pod kumulusi, ki sva jih gledala pred prečkanjem, so bila srednje močna s povprečji nekje med 2-3 m/s. Napredovala sva hitro. Nekoliko pred Obertilliahom me je Miha vprašal kaj pa kako. Sledil je moj odgovor, da še malo potegneva pod naslednji kumulus in se obrneva počasi nazaj. Letela sva visoko pod kumulusi, kar nama je zaradi slabega pregleda nad dogajanjem v smeri nazaj proti Dobraču, nekoliko otežilo nadalje pol ure. tukaj sva se morda nekoliko slabo odločila da preskočiva na južno stran doline proti Nassfeldu. To sva opazila šele na sredi doline, ko se nama je po tem ko nisva bila več pod kumulusi odprl pogled na vzhod. Ni kaj, vračali se pa ne bomo sva si rekla. Med tem je veter iz S smeri že začel obračati na JZ in v Nassfeld sva priletela v zavetrje, kar ni bilo ravno vzpodbudno. Vseeno sva se tukaj nekoliko razdelila in poiskala dviganje. Pot sva nadaljevala neposredno proti Kaninu, vendar naju je letenje v zavetrni strani spet primoralo k iskanju dviganja. tokrat še nekoliko v bolj neprijetnem položaju nekje okoli Pontebbe.

Slika

Jaz sem ostal v višini vrha, kjer sem imel vsaj majhno propadanje (skoraj nulo), Miha mi je dal navodila da naj tam ostanem, medtem je on sondiral naokoli. Čakanje se je izplačalo, saj je iz nule po dolgih štirih minutah preraslo v dviganje s povprečno hitrostjo 3 m/s. Pridobila sva hitro 500m višine kar je bilo dovolj za andaljevanje proti Kaninu. Od tu naprej je šlo hitro. Pod kumulusi sva se na Z strani dvignila do baze oblakov, nadaljevala čez Polovnik mimo Krna in nato kar naprej neposredno proti Čavnu, saj sva se pod kumulusom na Polovniku povzpela na 2700m. Čez Bansjke planote je šlo gladko in spustila sva se proti Predmeji in nadaljevala naprej proti Podnanosu, se iz šibkega dviganja premaknila naprej na Sv. Hieronim. Nad cerkvico sva v dviganju nabrala do 2000 m višine in se nato sputila proti Postojni oz. javornikom. Od tukaj sva lahko samo opazovala kumulusno cesto od Krna preko Cerknega in Logatca naprej proti Kočevju. V Postojni pa sva imela opcijo, saj so ravno v tistem trenutku na Javornikih jadrali učenci z Blaniki. Malo se je bilo sicer treba bilo potruditi a sem hitro nabral toliko višina, da bi bilo škoda prelet tukaj prekiniti. Miha žal dviganja ni dobil, zato sem se odločil, da let nadaljujem naprej proti dolenski in mu nato javim kako je.

Slika

Let sem nadaljeval preko Cerkniškega jezera proti Ložu, kjer me je čakal dobro razviti kumulus. Letenje sem tukaj že konkretno umiril, tudi MC sem popravil navzdol. Mihi sem javil dviganje in kmalu me je dohitel. Skupaj sva pod kumulusi nadaljevala proti Kočevju. Teren mi je bil neznan, zato sem prepustil vodenje Mihi. Ob planiranju sva čas izkoristila za prelgedovanje terena. Pred Kočevjem sva obrnila nazaj in poizkušala nabrati čim več višine, saj je bilo že precej pozno. Tukaj pa lahko povem, da je bil zame najbolj stresni del poti. Inštrument je sicer kazal 450m rezerve a za vrnitev domov je bilo treba splanirati čez javornike oz. nekam pred Sv. Trojico, pri čemer je JZ veter narekoval preletavanje zaveternega dela. In res v zaveterju sva izgubila veliko. Ko smo prišli na J stran grebenov (punklov) v Jurščah sva bila konkretno nizko. Rezerve je bilo samo še 200 m. Sam sem Mihi priznal, da sem si že ogledoval Pivko. Kljub temu sva vedela, da bo greben nekoliko držal zaradi vetra, MC sva nastavila na 0 in z 200 m rezerve planirala proti letališču. Miha je šel nekoliko južneje, jaz pa, ker sem imel več višine pa neposredno na Z del Sv. Trojice. Na Sv. torjico sem prišel vravno v višini cerkvice. Ker je inštrument kazal dolet, nisem eksperimentiral z zavoji ampak sem se ob trojico toliko prislonil, da sem pridobil še nekaj metrov. V zono sem prieletel na 400m.

Slika

Veselje po pristanku je bilo nepopisno. To, da so se zadani načrti uresničili veliko pomeni. Veliko sem se naučil, predvsem na račun izkušenih prijateljev, ki so mi z nesebičnim deljenjem nasvetov pomagali k uresničitvi ciljev. Samo želim si lahko, da bo takih preletov, druženja ali letalskih dni še veliko, če bodo še letos pa toliko bolje.

Lp, Sandi :)
Dela naj kdor drugega ne zna.
skavalic
Imetnik dovoljenja
 
Prispevkov: 44
Pridružen: Po Sep 05, 2011 2:57 pm

Re: Risnjak - Obertilliach - Kočevje prelet 530 km

OdgovorNapisal/-a MikePapa » Pe Avg 30, 2013 11:44 pm

»Sandijevih« 500

V nedeljo 18.08.2013 je bil prav poseben dan za Sandija Kavaliča, kajti prvič je z jadralnim letalom preletel 500 kilometrov. Nič posebnega, boste rekli, a z letališča v Postojni lahko prelete daljše od 500 km z letalom standardnega ali klubskega razreda preštejete na prste dveh rok.
Za začetek zgodbe o preletenih 500 kilometrih se moramo vrniti v december 2010, ko sem prejel naslednje eletronsko sporočilo:

Pozdravljen.
Zanima me kako do licence pilota jadralnega letala. Nekaj sem prebral na vaši spletni strani. Sem zelo zainteresiran. Kdaj potekajo tečaji in kako vsa stvar poteka? Se je potrebno včlaniti v klub?
Hvala že v naprej za informacije in lep pozdrav,
Sandi Kavalič

Ne zgodi se pogosto, da se kdo sam javi za tečaj jadralnega letenja. Še manj pa da bi se kdo, kot se je Sandi, kar takoj ponudil za delo v klubu. Pristop mi je bil takoj všeč, sploh ker sem izvedel, da se z jadralnim letenjem ne srečuje prvič in da se je že udeleževal tekmovanj z jadralnim padalom. Za »sotrpina« pri spoznavanju z jadralnim letenjem je dobil Nejca Mivška, ki je leto za jadralno licenco naredil še motorno licenco. Učitelj Boštjan Rudolf in ostali ki smo pomagali pri izvedbi tečaja smo hitro spoznali da bo generacija 2011 za naš klub posebna.

Na hitro se preselimo za nekaj let naprej in skočimo v sredino avgusta 2013. Sandi je medtem že »stari maček«, ki leti vse kar je v Aeroklubu Postojna sploh mogoče, s katerim sva že spoznala skrivnosti zunaj letališkega pristanka, (pristanek v skoraj meter visoko travo na Vipavskem letališču je zame zunaj letališki) in ki ima željo leteti v Alpah. Z Boštjanom sta se dva dni pred opravljeno petstotico odpravila v Bovec, kjer je Sandi spoznal skrivnosti in zakonitosti letenja ob pobočju, za nedeljo pa je bilo predvideno, da si pogledata še kako se s Postojne pride do njemu poznanih pobočij Krna, Polovnika in Kobariškega stola. Žal se Rudiju tisti dan ni izšlo vse po načrtih zato sem si sam zadal nalogo, da ga bom po svojih najboljših močeh poizkušal zamenjati. Kljub temu, da si nisem ogledal vremenske napovedi, ker sem bil dan prej pri kolegu na rojstnem dnevu, so mi izkušnje govorile, da bo dan dovolj dober za zadani cilj Postojna - Gemona in nazaj s kakim obvozom ali dvemi prek Črne prsti.

Zaradi tega ker sem se želel naspati sem na letališče prišel dokaj pozno a vseeno zadosti zgodaj, da sva še ujela začetek termičnega dneva ter vzletela okoli 11:30 ure. Najbrž bi bilo mogoče vzleteti in vzraku ostati že kakih tridesed do petinštirideset minut prej a nama je za dosego zastavljenega cilja tudi malo kasnejši vzlet zadostoval. Sandiju na začetku ni prijelo zato sem mu javil lepo dviganje nad Sv. Trojico ter ga malo počakal tako da se, za razliko od PJ pod mano, nisem prav pretirano trudil »centrirati« dviganja. Po ustaljeni praksi je zjutraj vreme vedno boljše proti Hrvaški. Čeprav sva imela zastavljeno obratno točko na severozahodu se mi je zdelo bolj smiselno zapoditi pod oblake proti Snežniku na jugozahodu ter nabrati še nekaj »lahkih« kilometrov pod kumulusno cesto. Moj načrt je bil nabrati višino le v delfinjem letu ter se peljati kolikor daleč bo na ta način mogoče. Žal me je premamil lep kumulus na Snežniku, ki sploh ni dal dviganja, tla pa so na 1800 m QNH tam že kar blizu, zato sva med najvišjim primorskim vršacem in Sviščaki – smučiščem med osamelcem in Ilirsko Bistrico, kar nekaj časa štrikala v temi (beri senci), da sva dobila pametno dviganje, ki nama je omogočilo varno nadaljevanje poleta. Po pridobljeni višini, je bilo nadaljevanje poleta na petdeseti kilometer od Postojne trivijalno. Vožnja pod kumulusno cesto ni bila le prijetna ampak tudi hitra in dokaj varna. Let bi bilo možno nadaljevati proti jugovzhodu a se je kumulusna cesta končala in Sandi je izražil željo, da bi raje kot spoznaval »morje« spoznaval »hribe«. Zato sva se zapodila nazaj po isti poti od koder sva prišla, ter vmes pobrala 2,8 metersko dviganje na pol poti med prvo obratno točko in Snežnikom. Let sem želel nadaljevati čim bolj po kurzu, a sem kmalu opazil, da pri zadani potovalni hitrosti prelet preko Podkraja brez krampa in lopate ne bo možen. Zaradi tega sva povrtela tudi nekaj slabša dviganja v okolici domačega letališča. Oblaki v smeri Golakov niso nakazovali nič posebnega a se je izkazalo da sva ravno ujela interval in se brez posebnega vrtenja zgolj z delfinjim letom odpeljala preko hribov severno od Ajdovščine, čez Čepovan in Trebušo direktno na Mrzli vrh nad Tolminom. Takega vremena ne pomnim. Vmes bi lahko še krepko nabrala višino a se nama ni zdelo smiselno »strašiti« kontrolorjev na Ljubljana INFO zato sva se držala zgornje meje E zračnega prostora. Nad Mrzlim vrhom je po pričakovanjih delalo a se mi je zdelo, da bo bolje delal Rdeči rob, zato sva se premaknila bližje strmemu pobočju. Očitno sem balon dviganja zgrešil le za nekaj sekund oziroma nekaj metrov, saj se je DG-300 v dviganju dvigal bistveno hitreje od mojega DG-101G. Zadovoljen sem bil z uro, ki je kazala šele dvajset do enih, s svojo višino 2150 m in dejstvom, da je Sandi kar 400 m višje, zato sem predlagal, da pogledava kako je v Ziljski dolini. Ker Sandi tam še ni bil je bil takoj za to da poizkusiva namesto Goriško-Postojnske raje Leško avtocesto. Nad Kozjim bregom za Javorščkom nabereva še nekaj višine za udoben preskok proti Pobočju nad Rabeljskim jezerom ter se tja odpraviva kar čez Jerebico. Pobočje ni delovalo tako kot sem mislil da bo, saj se je veter iz juga obrnil na severozahodnik, zato sva zavila proti Višarjam in nad Kraljevsko špico dobila slaba dva metra, ki sta nama zagotavljala napredovanje v Ziljsko dolino. Naslednje standardno dviganje severno od Malborghetta je bilo že prav kičasto, sej naju je s tremi metri na sekundo izstrelilo na 3100 m. Zapodila sva se proti »Ritkam«, a kljub lepim oblakom nisva dobila pričakovanega dviganja zato sva bila primorana vrteti 1,8 m/s. Aleše Krusič, ki je že skoraj od samega začetka svojega poleta letel na »žgance« (na navaden variometer), ker mu jo je zagodla kolegica elektrika se je medtem že vračal skoraj z Brunecka in javljal, da se naprej nekaj podira. Vseeno sva pot preko Lassa nadaljevala v Lienške dolomite, kjer so bila dviganja slabša kot sem pričakoval, zato sem nad Obertilliach-om Sandija povprašal o nadaljevanju. Modro je ugotovil, da je to kar je videl do sedaj precej več kot si je sploh upal pomisliti, da bo tega dne videl, pogled na uro, ki je bila pet do treh pa me je prepričal da je mogoče pravi čas za obrat proti domu. Kasneje sem na OLC-ju poiskal polet Aleša Maraža in ugotovil, da bi bilo najbrž pametno let nadaljevati še vsaj kake pol ure in če bi bil sam ga najbrž tudi bi a kolegu nisem še želel od blizu razkazovati lepot dolin Avstrije in Italije. Vedel sem da imava dobro povprečno hitrost in da je ura še dovolj zgodnja da bi lahko opravila 500 kilometerski prelet. Na hitro sem začel seštevati kilometre (ker sem Oudie-u pozabil naročit naj jih sešteva namesto mene) in ugotovil, da nama bo v Postojni zmanjkalo še kakih 80 kilometrov. Ker proti Dolenjski ali pa Grobniku vreme po navadi najkasneje ugasne sem se odločil, da bova let, če bodo okoliščine to omogočale poizkušala nadaljevati v naštetih smereh. Obrnila sva se proti Lassu, kjer so se ponovno začeli delati lepi oblaki. Do hribov med Lassom in »Ritkami« je šlo brez težav nato pa sva se malo zakvačkala. Premamil me je lep kumulus nad Nassfeldom, saj pod bazo ni bilo lepo videti oblakov naprej po kurzu proti Nötschu. Premamila me je tudi krajša pot po kateri bi lahko letela, saj bi s pridobljeno višino lahko pot nadaljevala po krajšnici prek Pontebe in zahodnih pobočij Kanina do Žage. Že na sredi doline sem opazil zmoto v obliki dveh šolskih kumulusov v kurzu od Lassa proti Nötschu, a sva bila že tako daleč, da se ni bilo smiselno vračati na severno stran Ziljske doline. Kumulus nad Nassfeldom se je napajal z južnega pobočja do katerega bi žal lahko prišla le skozi kak tunel. Ker sva se znašla na napačni strani hriba, ter še v zaveterju sva bila primorana povrteti meterček, da se izogneva slabi volji na tleh. Malo naprej in sto metrov višje naju je čakalo 1,8 metersko dviganje. Žal ne bomo mogli nikoli z gotovostjo reči ali je bilo prav, da sva povrtela meterček ali ne nekaj pa je gotovo. S psihološkega stališča je bilo za mojega »soborca« zagotovo dobro da sva ga povrtela. V nadaljevanju sva se držala načrta in čez Pontebo, kjer sva zaradi nezaupanja vremenu ter »Rovtam« pod nama še malo kvačkala ter nato pot nadaljevala proti Žagi. Nad zahodnim pobočjem Kanina sva srečala Aleša Maraža, ki nama je povedal da je štartal z Ajdovščine šele ob treh. Večerni pogled na OLC je razkril da naju je s preletenimi 500 km skoraj prehitel, ter da se je krepko naprej od Starzinga obrnil po peti uri. (Bravo Aleš, dolet z 230 km se ne dela vsak dan) Dviganje na Polovnikom je bilo s svojimi 3,4 m/s že prav kičasto in ne spomnim se kdaj sem nazadnje delal dolet proti Ajdovščini z 2700 metrov. Na standardnem mestu med Avčami in Čepovanom naju je čakalo dviganje ki nama je zagotovilo zadostno višino za pobiranje balončkov nad Golaki in krajšnico za na pobočje nad Ajdovščino. Vedel sem, da bo pobočje med Vipavo in Plešo na Nanosu pri jugozahodnem vetru dalo uporabno dviganje, zato sem se zapodil direktno tja. Ker se je videlo da do Postojne ne bo pametnih dviganj (ni bilo oblakov) sva vmes še nekajkrat poizkusila srečo v plavem. Do Gradiške Ture ni bilo nič uporabnega, zato sva bila nad »tablo« primorana pridobiti nekaj meterov za nadaljevanje. Kmalu nama je potegnilo nad vojaškim streliščem pri Podnanosu, tako da sva let lahko nadaljevala proti Postojni. Tu sem spet tako kot na vsakem poletu pozabil potegniti ročno zavoro in se zapeljal v Javornike po »dvometraša« medtem ko se je Sandi pod Blanika odpravil po gotovo dviganje. Seveda sem preklinjal, ko sem jih gledal v stratosferi nad seboj medtem, ko sem potil pod njimi. Nekako mi je s Sandijevo pomočjo uspelo splezati skoraj pod bazo, medtem pa je bil Sandi že 9 kilometrov pred mano. Ker sem izbral bolj direktno linijo in ker nisem naredil nekaj odvečnih zavojev tako kot Sandi sem ga ujel nekje nad Ložom. Preveč črna kumulustrada je bila med Ložom in Kočevjem. V mislih sem imel le to da bi obrnila 40. kilometer ter prišla do doma, ker sem vedel, da bo to pomenilo 500 kilometerski prelet. Ko sva pod črnino mukoma napraskala še nekaj metrov in se odpravila proti Babnemu polju - proti soncu. Imel sem načrt da tam napraskava še nekaj metrov se po robu črnine prigoljufava kolikor bo mogoče proti 40. kilometru od Postojne in obrneva nazaj domov. Upal sem, da bo sončna stran kumulustrade še radodarna z dviganji, ker pod črnino ni bilo več ničesar. Nad Babnim poljem nama je tako kot sem predvideval lepo prijelo in pod črnino, sva se lepo peljala celo na petdeseti kilometer od Postojne kjer nama je nasproti prišel oblak. Pred njim pod drugim sva še malo povrtela in se odpravila proti domu. Po mislih se mi je že podila 600-tica s podaljšanjem preleta po pobočju proti Gorici a sem si rekel, da morava najprej priti do doma. Še dobro, da nisem preveč razmišljal o tem, kajti pot do doma je bila še zelo neobičajna. Iz preteklih izkušenj sem vedel, da morava priti samo na drugo stran hribov, ki so med Javorniki in Snežnikov pa bova doma. Vedel sem tudi da morava čez hribe čim prej, dokler imava še višino, ker manj požira in ker ti ne pridejo nasproti takrat ko nimaš kam oziroma takrat ko moraš še enkrat skozi spuščajoči zrak na zavetrni strani hriba. Najbrž bi morala leteti bolj proti Snežniku in Koritnicam, saj so tam hribi nižji oziroma proti Ložu in nato čez hribe tik pred Javorniki kjer so hribi najnižji. Sandiju sem že »prehitro« čestital za uspešno opravljenih 500 kilometrov, ko se požiranje kar ni in ni hotelo ustavit. Pričakoval sem, da naju bo »slačilo« toda ne toliko. V nekem trenutku sem že ocenil, da je bolje da Sandija peljem pristat v Marof – vzletišče pri Cerknici, kot pa da rineva naprej proti Jurščam, ker se mi je zazdelo, da bi v Koritnice lahko prišla prenizko za varen pristanek eden za drugim. Ravno v tem trenutku je Sandi javil, da ga ne požira več in da gre čez hrib, zato sem porinil za njim. Na priveterni strani sem takoj dobil slab meterček in po pridobljenih 100 metrih sem vedel da nama bo uspelo priti do doma.

Prelet je bil zame nekaj posebnega, ker sem prvič nekoga peljal v Alpe, ker sem odletel 500 kilometrov in ker sva s Sandijem letela vso pot skupaj. Všeč mi je kar je dokazal Sandi. V dobrih dveh letih in pol se je s pomočjo klubskih kolegov prelevil iz človeka, ki še nikoli ni sedel v jadralnem letalu v jadralnega pilota s preletenimi 500 kilometri po Alpah. Če je to zmogel Sandi, lahko zmoreš tudi ti!

Slike sledijo, ko mi jih Sandi dostavi.
MikePapa
Imetnik zlatega C s tremi diamanti
 
Prispevkov: 601
Pridružen: Če Mar 29, 2007 3:31 pm
Kraj: Postojna


Vrni se na Jadralno letenje

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost

cron
Fatal: Not able to open ./cache/data_global.php